Zdaj, ko se učim novih korakov, se večkrat spomnim na to, da mi je že uspelo in da zmorem vstati tudi tokrat.
Vztrajnost je vrlina, ki sem jo pilila že v glasbeni šoli na urah klavirja. Čeprav so od mene prezgodaj zahtevali, da jo zapustim, še vedno zaupam, da lahko obnovim znanje in se učim naprej. Verjetno ne bom dosegla, kar bi lahko, če moje telo ne bi bilo poškodovano, verjamem pa, da še vedno lahko dam ogromno tudi preko glasbe, ki jo ustvarjam.
Do zdaj me še nič ni ustavilo, čeprav sem včasih komaj prišla po stopnicah do studia. Ko prestopim zadnjo stopnico, se v meni zaiskri od veselja. Takoj, ko sedem za mikrofon, pozabim na diagnozo in vsa napovedovanja. Takrat samo sem, v svetu, kjer ni omejitev in je možnosti neskončno. In prav v prostoru brez omejitev telesu dajem možnost, da se zdravi in oblikuje na novo. Zato vztrajam, ker se zavedam, da samo v kolikor se bom izražala in delovala v smeri, ki jo čutim z vsem svojim bitjem, lahko dosežem lahkotnejše gibanje.
Res lepo je opazovati kako telo sledi svobodi duha.
Hvala!
