Razmišljam o tem, kako hvaležna sem, ker še vedno stojim na nogah in se učim novih korakov.
Prvič sem zaradi cerebralne paralize shodila pri štirih letih, drugič sem se ponovno učila hoditi pri petnajstih letih, po prvi operaciji, ki je od mene zahtevala popolnoma drugačno držo in nove vzorce gibanja. Tretjič sem se postavljala na noge pri osemindvajsetih, ko sem okrevala po zlomu stegnenice. Nekaj let mi je krasno uspevalo in zdelo se je, da je najhuje mimo. Pri mojih štiriintridesetih letih pa sem ugotovila, da drugače čutim svoje telo, da nisem več tako svobodna pri gibanju. Pa je vseeno kar nekako šlo in sem se uspela obdržati na nogah vse do dne, ko pri svojih sedemintridesetih nisem več zmogla stopiti čez prag hiše.
Pomislila sem, da ni nič hudega, da bom zmogla premagati, tudi to. Uff kako sem se zmotila. Telovadila sem tudi po več kot 2 uri na dan, pa se stanje ni izboljšalo, celo poslabšalo se je.
Po šestih letih opazovanja telesa in vzorcev gibanja, sem ob pomoči terapevtov končno začela sestavljati sliko. Kljub temu, da je gibanje še vedno oteženo in ne vem, do kakšne mere mi bo uspelo popraviti narejeno škodo, vztrajam in iščem rešitve, ki bi še lahko izboljšale gibanje. Do kam mi bo uspelo priti, ne vem, vem pa, da ne bom odnehala. Dokler bo v meni toliko glasbe, bom plesala v sebi, da telo popolnoma zaživi.
