V teh dneh razmišljam o tem, da se velikokrat sploh ne zavedamo, kaj se dogaja z našim telesom. Tako smo navajeni določenega tempa življenja, da sploh ne opazimo, kaj se dogaja medtem ko hitimo. Hitimo, da bi dokončali, kar smo začeli, hitimo, da bi se dokazali in ustregli drugim, medtem pa za svojo marljivost plačujemo visoko ceno.
Sama se sploh nisem zavedala, da ne delujem v skladu s svojimi potrebami in željami, dokler se telo ni popolnoma sesulo in me na silo ustavilo. Prej nisem dojela, da si škodujem s tem, ko se postavljam na zadnje mesto. “Saj ni tako hudo”, sem se tolažila. Vse to me je vodilo, do tega, da sem si začela “nalivati čistega vina”. Včasih ni bilo prav nič prijetno odpirati stare rane in se soočati s čustvi, ki sem jih tako spretno “pometla pod preprogo”.
Zdaj mi je več kot jasno, da si lahko popolnoma svoboden samo, ko upaš videti tudi najbolj neprijetno resnico in sprejmeš, da si v danih trenutkih pač naredil, kar si lahko.
Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa postanemo bolj čuječi in poskrbimo za to, da zdaj, ko se bolj zavedamo, kaj smo počeli, poslušamo, kaj nam sporoča naše telo in v skladu z opaženim tudi ukrepamo.
