Če bi mi pred leti kdo rekel, da bom imela toliko gibalnih izzivov zaradi cerebralne paralize, mu verjetno ne bi verjela, saj sem bila vedno popolnoma samostojna in stabilna. Zadnjih nekaj let pa se je telo začelo upirati poznanemu in je od mene zahtevalo, da se naučim novih vzorcev gibanja. Kar nekaj let sem porabila zato, da sem ugotovila, kje in zakaj se stvari podirajo in lahko rečem, da sem šele na začetku moje poti do popolne stabilnosti, se pa neizmerno veselim vseh premikov in spoznanj v samem procesu zdravljenja. Vsak korak je zame najdragocenejše darilo, vsak vdih in izdih pa opomin, da prav nič ni samoumevno.
Glasba ni več le moja prijateljica, ki tolaži dušo, postala je moje zdravilo. Zaradi neizmerne ljubezni do nje in življenja v vsej njegovi barvitosti vztrajam, vse dokler se ne zgodi, kar je namenjeno.
Hvaležna sem, da lahko raziskujem naprej in z vsem svojim bitjem oznanjam, da resnično zmoremo več, kot mislimo.