Res zanimivo je, kako te duša sama vodi, da narediš določene stvari, da zrasteš; tudi tiste, ki ti vedno ne dišijo. Nič ne pride samo od sebe. Včasih je treba kar konkretno pomigat, da se premaknemo v želeno smer.
Glede na to, da se že od malih nog soočam z izzivi, kar se gibljivosti in stabilnosti telesa tiče, tudi sama skrbim, da so moji dnevi, kar se da »razgibani«.
Delam različne vaje za večjo gibljivost telesa, pazim na svojo držo, pa tudi s sobnim kolesom sva postala velika prijatelja. Odkrila sem, kako zelo pomemben je počitek po vsaki opravljeni vaji. Prej sem to dejstvo kar malo zanemarjala. Ker je moje telo pametnejše od mene, mi je tako pokazalo, da bi bilo res fino, če bi se kdaj pa kdaj malo ustavila in zadihala. Zdaj ko ga bolj poslušam, mi to hvaležno vrača.
Nisem še na cilju, ampak uživam na poti do tja. Čeprav priznam, da se včasih počutim, kot da sem na testu iz potrpežljivosti in vere v to, da je res vse mogoče. Pa vendar je, zame in za vse, tako da bom prav gotovo nadaljevala v tem tempu in vam še naprej poročala o mojem napredku.
Verjamem v to, da lahko sami spremenimo več, kot si mislimo, da lahko sami oblikujemo naše življenje in telo. Prav to zavedanje je razlog za širok nasmeh na mojem obrazu.
Ne glede na to, kje smo trenutno, vsak trenutek kreiramo novo z močjo naših misli, z našo vero.
