Intervju s Faniko Križaj v reviji LISA (novinarka Marija Kač)
Zgodili so se Talenti in zgodila se je Fanika Križaj. Poti nazaj več ni . Fanika je opravila inventuro svojega življenja in najbolj iskren intervju s samo seboj. Na njeni poti do uresničitve sanj, je nihče več ne more ustaviti. Nasmejana Gorenjka je za nas odprla predal z občutljivimi temami, o katerih ji danes ni več težko govoriti. Sklenila je, da bo pri enaintridesetih svoje izkušnje in znanja delila tudi z drugimi. Predvsem s starši otrok s cerebralno paralizo. Prav tako se je kot odlična motivatorka pokazala med najstniki s podobnimi težavami. Njena samopodoba je vredna posnemanja.
Koliko se je za vas spremenilo življenje po talentih?
Živim drugo življenje. No, vsaj tako se zdi, če pogledam nazaj.Veliko bolj odločna sem, več si dopustim sprejeti, pomirjena sem sama s seboj. Vse to se odraža pri mojem počutju, kar me še posebej veseli.
Za nastop v Talentih je bilo potrebno zagotovo veliko poguma.
Že kot deklica sem sanjala o tem, da pojem in govorim pred velikimi množicami. Del mene je vedel, da to zmorem, del pa se je vse do Talenta upiral temu. Vse kaže, da je prišel pravi čas, da uresničim tudi to željo. Kar nekaj časa sem se borila sama s seboj, preden sem se odločila za to pot. Na koncu je zmagala želja srca in sem pogumno stopila na oder.
Letošnje poletje ste preživeli z ljubljanskim društvom za cerebralno paralizo. Kaj so bili tisti ‘najhujši’ strahovi, ko ste se odpravljali na tabor?
Teh je bilo kar nekaj, ja. Najbolj pa me je skrbelo soočenje z otroki in njihovimi starši, z njihovo stisko in strahovi, ki so na nek način tudi moji. Zavedala sem se, da bom tam postavljena pred resnico, da grem tja z namenom, da razkrijem drugo (otrokovo) plat zgodbe staršem in poskušam razumeti njihovo dojemanje situacije, v kateri so se znašli. Izzivi s katerimi se srečajo starši, niso enaki izzivom, s katerimi se srečajo otroci. Res me je zanimalo, kako bodo oni sprejeli mene.
Sem zelo odkrita in direktna. Tudi do njih sem pristopila iskreno in se precej razgalila, kar se tiče mojih osebnih izzivov doma, v šoli in v družbi. Imela sem kar nekaj pogovorov na štiri oči, kjer sem lahko dobila še bolj jasno sliko, o tem, kaj se pravzaprav dogaja staršem, ko so soočeni s tem, da ima otrok cerebralno paralizo. Prav tako pa je do mene pristopilo tudi nekaj mladostnikov, s katerimi smo imeli prav ‘so(n)čne debate’. Res zanimiva izkušnja, ki me je obogatila in za vedno spremenila moj pogled nase, na mojo družino in na vse kar smo skupaj preživeli oziroma še preživljamo.
Ali govoriva o podoživljanju lastnih stisk in stisk vaših staršev?
Na teh dveh taborih, sem se na nek način soočila sama s seboj. Opazovala sem, koliko strahu je še v meni in ugotovila, kaj mi še vedno preprečuje, da bi naredila korake naprej. Videla in čutila sem stisko staršev, zato zdaj precej bolje razumem moje starše in njihove odzive.
Sodelujete tudi z Robertom Goreto?
Da, sodelujem tudi z motivacijskim trenerjem Robertom Goreto. Čudovite iskušnje najinega skupnega vodenja tečaja Sr(e)čne retorike in odziv tečajnikov, mi dajejo vedeti, da je prav, da nadaljujem v tej smeri. Prav zdaj dobivam nove ponudbe za sodelovanja in se pripravljam tudi na samostojna predavanja.
Kakšni so spomini na sodelovanje z Nikom Vujičićem?
Trenutki, ki smo jih preživeli skupaj, so mi ostali v lepem spominu. Nick je nedvomno ena najbolj karizmatičnih osebnosti, kar sem jih kdajkoli srečala. Je človek od katerega sem se ogromno naučila, med drugim tudi to, da si meje resnično postavljamo samo mi sami.
Nadgrajujete svoje znanje tudi v pevski karieri?
Ne predstavljam si dneva brez petja, ki name učinkuje tako zdravilno. Ko pojem, sem druga oseba. Takrat pozabim na vse kar je bilo in uživam v tem, kar je. Popolnoma se prepustim igri glasu in mu dopustim, da me vodi. Zavedam se odgovornosti, ki jo imam do svojega glasu, zato svoje znanje pridno nadgrajujem. Pri izpopolnjevanju tehnike petja mi pomaga Diego Barrios Ross, s katerim se odlično razumeva.
Zapuščate domače gnezdo.
Trenutno še živim pri starših, prav zaradi prepričanj v katera sem tako dolgo verjela in pustila, da določajo moje življenje, vendar delam na tem, da se odselim in se popolnoma osamosvojim. Skupek mojih in njihovih strahov, je nekako narekoval moje gibanje skozi življenje, bi lahko rekla. Zdaj vse vidim v popolnoma drugačni luči in mislim, da je pravi čas, da se premaknem naprej in ugotovim, kaj se zgodi, ko dam napačne domneve na stran in si dopustim poizkusiti nekaj novega.
Vzpodbudno je tudi to, da vam ni problem obleči ‘vroče hlačke’ ali krila.
Zelo dolgo časa sem se skrivala, sama pred seboj in pred svetom. Obremenjevala sem se s svojim izgledom, dokler nisem ugotovila, da sem čisto ok, taka kot sem. Prej sem hodila ven v dolgih hlačah in do vratu zapeta, ne glede na letni čas. Čim bolj sem želela prikriti vse kar mi ni bilo všeč. Zdaj se mi vse to zdi smešno in oblečem tisto, kar si želim. Ljudje sploh ne opazijo določenih stvari, iz katerih ponavadi delamo dramo. Naš um je tisti, ki skreira zgodbice, ki nam preprečujejo, da smo to kar smo. Šele ko to ugotovimo, se začne prava zabava.
Kaj pa poroka Fanika? Otroci?
Zanimivo, kako se v zadnjem času pri meni vrtijo debate okrog te teme. Tudi nečaki me že sprašujejo, kdaj bo ‘ta veseli dan’. Sicer še ne razmišljam o poroki in otrokih, ker so trenutno na prvem mestu drugi izzivi, vem pa, da se zgodi, ko bo čas za to. Ljubim otroke. Zame so zakladnica iskrenosti, igrivosti, nagajivosti, izvirnosti in brezpogojne ljubezni. Vloga mame je prav gotovo ena izmed vlog, v kateri bom najbolj uživala.
Kaj bi svetovala drugim staršem, ki imajo otroke s podobnimi željami kot so vaše?
Moje želje so dokaj zanimive, za koga celo malce nore, pa vendar vem, da so uresničljive. Na splošno bi staršem svetovala, naj se ne pustijo ustrahovati komurkoli. Ravno to je pogosto vzrok za njihovo zaskrbljenost, kar lahko vodi v paničen strah in pretirano omejevanje otroka. Naj poslušajo otroka in se pri tem zanesejo na svoje notranje vodstvo. Ponavadi je tako, da je mogoče veliko več, kot sprva upamo pomisliti. Včasih se bo zgodilo, da se vam bo predlog vašega otroka po uresničitvi nečesa zdel nenavaden. Vseeno ostanite dovolj odprti in ga poskušajte razumeti. Vsi smo namreč tu z nekim namenom in naša duša hrepeni po tem, da ga v polnosti uresniči.