Te dni razmišljam koliko lepega mi je prinesla neka osebna izkušnja. Spet se je potrdilo dejstvo, da se v vsaki preizkušnji skrivajo darila, če smo jih le pripravljeni videti. Je tako, da včasih ne opazimo takoj, kaj nam dana situacija sporoča.

Kakšna stvar se nam zdi prav nepotrebna. Takrat tako neradi slišimo, da je vse za nekaj dobro. Pa vendar je temu tako. Največkrat prav mi sami dopuščamo, da se stvari odvijajo v »določeno« smer. Smer, ki nam ni všeč. Pogosto pozabimo, da smo mi tisti, ki jo lahko spremenimo s tem, ko začnemo poslušati sebe in sprejmemo drugačne odločitve. Tiste, ki nas podpirajo pri razvoju.

Da ne bo kdo mislil, da jaz kar »skačem od veselja«, ko mi kak tak »cukrček« (v obliki preizkušnje) pride na pot in da takoj v vsem vidim dobro. Postavljam si vprašanja kot so:

  • Kaj mi je bilo tega treba?
  • Mar res rabim še eno lekcijo?
  • Le za kaj je to dobro?

Na koncu vedno dobim odgovore, pa če jih želim slišati ali ne. Vedno pridejo in včasih mi niso prav nič všeč. Se pa zavedam, da tudi upor ne bo pomagal in da moram sprejeti odgovornost za svoje pretekle in prihodnje odločitve, če želim videti rezultate, ki si jih želim.

In prav v teh odgovorih in novih spoznanjih vidim darila, ki mi jih tako radodarno daje vsaka nova izkušnja.